Zapatistično gibanje je v luči protestov na ulicah Irana, njihove uporabe za svoje geopolitične projekte in grozeče vojaške invazije s strani ZDA, izdalo deklaracijo solidarnosti z iranskim ljudstvom. Deklaracija je bila prvotno objavljena 29. 1. 2026 na strani Enlace Zapatista, kjer je objavljen tudi seznam podpornikov, ki se nenehno dopolnjuje.
Izjavo so lokalno podpli:
Ambasada Rog
Antiavtoritarna platforma
La Vida, zapatistični krožek
-------------
ZA ŽIVLJENJE IN DOSTOJANSTVO IRANSKEGA LJUDSTVA
Živimo sredi viharja. Ni nov in ne bo kar minil. Je vihar kapitalizma, imperializma, patriarhata in držav, ki upravljajo s smrtjo, medtem ko govorijo o redu, stabilnosti ali varnosti. V tem viharju se tisti od zgoraj prepirajo za ozemlja, naravne in družbene vire ter moč, tisti od spodaj pa zastavljajo svoja telesa, življenja, strah in upanje.
V Iranu danes ta nevihta pustoši še posebej močno. Iransko ljudstvo se je ponovno mobiliziralo proti režimu Islamske republike, ki ni okleval z nasilnim zatiranjem tistih, ki so šli na ulice. Do te mobilizacije ni prišlo prvič, prav tako ne do takšne reakcij: so rezultat desetletij političnega zatiranja, gospodarskega izkoriščanja, patriarhalnega nasilja, sistematične represije in odrekanja pravic. So boji, ki se rodijo spodaj, iz zadušljivega vsakdanjega življenja, od tistih, ki ne morejo in ne želijo več tiho zgolj preživeti.
Tisti zgoraj, torej vlade in velesile ocenjujejo situacijo z geopolitičnega vidika. Izračunavajo prednosti, regionalna ravnovesja, energetske poti, ugodna zavezništva. Tisti zgoraj zločine normalizirajo, opravičujejo ali prikrivajo z govori o „stabilnosti“, „varnosti“ ali „političnem realizmu“. Tudi tisti zgoraj, ki se predstavljajo kot sovražniki iranskega režima, ne oklevajo pri legitimiranju pokola, če to služi njihovim interesom.
Spodaj pa se iransko ljudstvo bojuje za življenje:
Spodaj so ženske, ki vsak dan kljubujejo patriarhalni kontroli.
Spodaj so delavci in delavke, ki so jih neoliberalne politike pahnile v revščino.
Spodaj so spolni disidenti, verske manjšine, zatirani ljudje, ki živijo na obrobju, prizadeti zaradi pomanjkanja vode, stanovanj in zaposlovanja.
Spodaj so tisti, ki so vedno znova šli na ulice, pogosto z praznimi rokami in brez širšega orgaiziranja – to je uničila represija – ter so kljub temu šli dlje kot katera koli institucionalna opozicija.
Odločno obsojamo zunanjo manipulacijo teh protestov. Nobena tuja sila, nobena vlada severne poloble, noben imperialistični projekt nima pravice zlorabljati trpljenja iranskega ljudstva kot figuro na svoji šahovnici. Takšna instrumentalizacija ne le izkrivlja resnične boje, ampak tudi še bolj ogroža tiste, ki se upirajo, saj jih spreminja v izgovor za še bolj brutalno represijo.
Ponovno afirimirano neodtujljivo pravico ljudi do samoodločbe. Svobode se ne izvaža, niti se zanjo ne pogaja med državami. Nobena imperialna intervencija ni nikoli prinesla pravice in dostojanstva ljudem, ki naj bi jih „osvobodila“. To vemo iz zgodovine in to vedno znova potrjujejo ruševine, ki jih puščajo za seboj.
Nekateri opazovalci, ki gledajo na vse skupaj od zunaj, svoj pogled uperjajo v tiste zgoraj in ne v tiste spodaj. Nekateri upravičujejo iranski režim v imenu domnevnega antiimperializma, ne da bi se zavedali, da isti režim proti svojemu ljudstvu uporablja logiko okupacije, apartheida, plenjenja in neoliberalizma. Nekateri spodbujajo reakcionarne, avtoritarne in v odvisnost vodeče alternative, ki obljubljajo odrešitev, hkrati pa reproducirajo dominacijo.
To so lažni binarizmi. Tisti zgoraj proti onim drugim, ki so prav tako zgoraj. Oblast proti oblasti. Spodaj ostaja ljudstvo, ujeto med dvema silama, ki se imata za nasprotni, vendar delujeta usklajeno.
Naše stališče je jasno: nismo na strani vlad, smo na strani ljudi. Ne na strani držav, ampak na strani tistih, ki se upirajo. Ne na strani elit, ampak na strani tistih, ki se borijo za življenje.
Danes, ko je iransko ljudstvo odrezano od komunikacijskih sredstev, se sooča z izrednim stanjem in militarizacijo vsakdanjega življenja, pozivamo, naj se spomnijo opozorila naših zapatističnih tovarišev: nevihta je globalna, kdor misli, da ga ne zadeva in da ga ne bo prizadela, se moti. V tej nevihti ni odrešenikov, niti rešitev, ki bi prišle od zgoraj. Kar je, je možnost, da urgentno združimo boje od spodaj, da se prepoznamo v skupni usodi tistih, ki se upirajo kapitalu, imperializmu in vsem oblikam dominacije.
Podajamo roko iranskemu ljudstvu.
Ne, da bi ga varovali.
Ne, da bi govorili v njegovem imenu.
Ampak da bi mu povedali: niste sami.
Ker je boj v Iranu tudi boj za življenje povsod. In ker lahko le od spodaj, skupaj, premagamo vihar in si zamislimo dan po njem.