Dvanajsti del: Fragmenti

Fragmenti pisma, ki ga je pred nekaj meseci Subcomandante Insurgente Moisés poslal v geografijo, ki je oddaljena v prostoru, a blizu v mišljenju:

Comisión Sexta Zapatista
Mehika

April 2023

(…)

Potem bi bilo namreč tako, kakor da navkljub strašnemu neurju, ki že udarja po vseh kotičkih planeta – tudi po tistih, ki so o sebi mislili, da so varni pred zlom –, nismo videli neurja.

Hočem reči, mi ne vidimo le neurja in uničenja, smrti in bolečine, ki jo prinaša. Vidimo tudi, kaj prihaja za tem. Želimo biti seme bodoče korenine, ki je ne bomo videli, ki bo nato v zameno postala trava, ki je ravno tako ne bomo videli.

Zapatistično poslanstvo, če nas kdorkoli sili v jedrnato definicijo, je »biti dobro seme«.

Nimamo namena naslednjim generacijam za dediščino zapustiti konceptualizacij sveta. Niti naj ne dedujejo naših stisk, naših zamer, naših bolečin, naših strahov ali naših ljubezni. Tudi naj ne bodo ogledalo z bolj ali manj približno podobo tega, kar predpostavljamo, da je dobro ali slabo.

Kar želimo zapustiti kot dediščino, je življenje. Kaj bodo druge generacije naredile z njim, bo njihova odločitev in, še bolj, njihova odgovornost. Ravno tako kot smo mi podedovali življenje od naših prednikov, vzeli, kar smo imeli za dragoceno in si zadali nalogo. In seveda, prevzemamo odgovornost za odločitev, ki smo jo sprejeli, za to, kar delamo, da bi izvršili nalogo, in za posledice svojih ravnanj in opustitev.

Ko rečemo, da »ni treba osvojiti sveta, dovolj je, da ga ustvarimo na novo«, se odmaknemo, dokončno in nepovratno, od sodobnih in preteklih političnih konceptualizacij. Svet, ki ga uzremo, še zdaleč ni popoln. A je nedvomno boljši. Svet, v katerem so vsi, kdor so, brez sramu, ne da bi bili preganjani, pohabljeni, zaprti, umorjeni, marginalizirani, zatirani.

Kako se ta svet imenuje? Kateri sistem ga vzdržuje ali obvladuje? No, to bodo odločili, ali pa ne, tisti, ki tam živijo.

Svet, v katerem se hlepenje po hegemoniziranju in homogeniziranju uči iz tega, kar je povzročilo v tem času in drugih časih, ter se v tem svetu, ki prihaja, izjalovi.

Svet, v katerem človeštva ne definira enakost (ki le prikriva segregacijo tistih, »ki niso enaki«), temveč razlika.

Svet, v katerem se razlike ne preganja, ampak slavi. Svet, v katerem ne pripovedujejo zgodb tistih, ki zmagajo, saj nihče ne zmaga.

Svet, v katerem so zgodbe, ki se pripovedujejo, bodisi v zaupnosti bodisi v umetnostih ali kulturi, takšne, kot so nam jih pripovedovale naše babice in dedki, in ki ne učijo, kdo je zmagal, saj ni nihče zmagal in torej tudi ne izgubil.

Te zgodbe, ki so nam omogočile, da si predstavljamo strašne in čudovite stvari, ter v katerih smo si, med dežjem in vonjem po kuhajoči se koruzi, kavi in tobaku, zmogli predstavljati nepopoln svet, ja, neroden tudi, ampak veliko boljši od sveta, ki so ga naši predniki in sodobniki trpeli in ga še trpijo.

Nimamo namena, da bi kot dediščino zapustili zakone, priročnike, svetovne nazore, katekizme, pravila, poti, destinacije, korake, podjetja, k čemur, če pogledaš zbliza, stremijo skoraj vsi politični predlogi.

Naš cilj je enostavnejši, a strahotno bolj zahteven: da bi kot dediščino pustili življenje.

(…)

Vidimo namreč, da to strašno neurje, katerega prvi viharji in nevihte že udarjajo cel planet, prihaja zelo hitro in odločno. Zato ne gledamo tega, kar je neposredno pred nami. Oziroma, gledamo, ampak glede na to, kar vidimo dolgoročno. Našo neposredno stvarnost določata dve realnosti oziroma se ta sklada z njima: prva, realnost smrti in uničenja, ki bo iz človeških bitij potegnila najslabše, ne glede na njihov družbeni razred, njihovo barvo, njihovo raso, njihovo kulturo, njihovo geografijo, njihov jezik, njihovo velikost; in druga, realnost novega začetka, iz ruševin sistema, ki je naredil, kar dela najboljše, to je uničuje.

Zakaj pravimo, da bo nočni mori, ki že obstaja in bo postala le še bolj strašna, sledilo prebujenje? No, ker obstajajo takšni, kot smo sami, ki smo odločeni, da bomo to možnost preučili. Ta je minimalna, res je. Ampak vsak dan in ob vseh urah, vsepovsod se borimo, da ta minimalna možnost zraste ter da, četudi majhna in nepomembna – ravno tako kot drobno seme –, raste in, nekega dne, postane drevo življenja, ki bo vseh barv ali pa ga sploh ne bo.

Nismo edini. V teh tridesetih letih smo se nagnili navzven proti mnogim svetovom. Različnim v načinih, časih, geografijah, svojih zgodbah, koledarjih. In enakim le v naporih in absurdnem zrenju v ekstemporalen čas, ki se bo zgodil, ne zaradi usode, ne zaradi božjega načrta, ne zaradi tega, ker nekdo izgubi, da lahko drugi zmaga. Ne, zgodil se bo zato, ker delamo na njem, se borimo, živimo in umiramo zanj.

In tam bo travnik, in tam bodo rože in drevesa in reke in živali vseh vrst. In tam bo trava, zato ker bodo korenine. In tam bo deklica, deček, otrok, ki bo živ. In prišel bo dan, ko bo on/ona moral/a prevzeti odgovornost za odločitev, ki jo bo ona/on sprejel o tem, kaj narediti s tem življenjem.

Ali ni to svoboda?

(…)

In povedali vam bomo zgodbo o staroselki majevskih korenin, stari čez štirideset let, ki je padla ducatkrat med učenjem vožnje z dvajsetcolskim kolesom. A je tudi enakokrat vstala in zdaj vozi 24- ali 26-colsko kolo, s katerim bo lahko prišla na tečaje o zdravilnih rastlinah.

O promotorki zdravja, ki bo pravočasno prispela v oddaljeno skupnost brez asfaltirane ceste, da odmeri protistrup za starejšega moža, ki ga je napadla kača nauyaca.

O staroselki, avtonomni starešini, ki bo s svojo nagüo in morraleto prišla pravočasno na skupščino »žensk, ki smo, kar smo«. in bo lahko imela pogovor o ženski higieni.

In da je, ko ni bilo nobenega vozila, bencina, voznika ali prehodne poti, zdravje – v skladu z našim razvojem in zmožnostmi – doseglo »champo« v kotičku Lakandonske džungle.

»Champo«, kamor bo prišla promotorka izobrazbe, tudi s kolesom, in bo v dežju ter brez električne luči, okrog ognjišča, ob vonju kuhane koruze, kave in tobaka, poslušala strašno in čudovito zgodbo, ki bo povedana z glasom in v jeziku stare ženske. In v tej zgodbi bo govora o Votánu, ki ni bil ne ženska, ne moški, ne »drugx« [otroa]. In ni bil en, temveč mnogi. In slišala jo bo reči: »To smo mi, Votán, varuh in srce ljudstva.«

In da bo, že v šoli, ta promotorka izobrazbe povedala to zgodbo zapatističnim deklicam in dečkom. No, bolj različico, ki jo bo izoblikovala iz tega, kar se spomni, da je slišala, ker se je zaradi dežja in pridušenega glasu ženske, ki je pripovedovala zgodbo, slabo slišalo.

In o »cumbii o kolesu«, ki jo bo ustvarila neka mladinska glasbena skupina in ki nas bo vse odrešila že neštetokrat slišane »cumbie o žabi«.

In naši mrtvi, ki jim dolgujemo čast in življenje, bodo morda rekli: »No, pa smo končno vstopili v dobo kolesa.« In ponoči bodo zrli v zvezdnato nebo, brez oblakov, ki bi ga zakrili, in bodo rekli: »Kolesa! Od tam sledijo vesoljske ladje.« In se bodo smejali, to vem. In nekdo od živih bo vklopil magnetofon in zaslišala se bo »cumbia«, za katero vsi, živi in mrtvi, upamo, da ne bo "la del moño colorado".

(…)

Z gora mehiškega jugovzhoda.
V imenu zapatističnih dečkov, deklic, moških, žensk in drugih.
Subcomandante Insurgente Moisés.
Glavni koordinator »Potovanja za življenje«.

Mehika, April 2023.

Ti fragmenti so povzeti po izvirniku in z avtorizacijo pošiljatelja in naslovnika.
To potrjujem.

El Capitán.
November 2023