Podobe nemogočih mostov

II
KNJIGA
Avgust 2024.

Knjiga je prispela nekaj dni prej. Takrat so imeli zapatistični voditelji in voditeljice sestanek. Analizirajo, ocenjujejo, predlagajo. Tema je ‘skupno’. Upajmo, da nam bo Subcomandante Insurgente Moisés nekega dne sporočil rezultate premišljevanj. Se pravi, kako gre s skupnim v zapatističnih deželah.

Stvar je v tem, da sem pripravljal predavanje, ki sem ga moral imeti. Takrat je prišla knjiga. Prelistal sem jo. Napisana je v jeziku, ki ga ne poznamo, ki ga ne poznam in za katerega sem po nekaj raziskovanja ugotovil, da je „slovenski“. Mislim, da obstaja tudi angleška izdaja (to se vidi po kazalu), vendar so nam poslali „slovensko“ izdajo.

Knjigo sem odnesel na sestanek in jo pokazal voditeljem in voditeljicam. Vprašal sem jih, zakaj oziroma kaj se je zgodilo, da so njihove besede, besede zapatistov, izšla v jeziku, za katerega pred več kot 30 leti sploh nismo vedeli, da obstaja.

Počakal sem nekaj sekund in nadaljeval: „Povedal vam bom, zakaj. In povedal vam bom zgodbo. Vašo zgodbo. Zgodba o Zapatistični vojski za narodno osvoboditev.“

-*-

Ob koncu pogovora in ob času pozola so se zbrali okoli knjige. Vprašal sem jih, kaj piše v knjigi. Z nasmehom so mi odgovorili, da ne vedo. Rekel sem jim: „Kaj pa če nas žalijo in mi ne vemo, ker ne razumemo tega jezika?“. „Ne verjamem,“ je odgovoril eden od njih, del delegacije, “saj so nas povabili brez da bi nas poznali, nahranili so nas, nastanili v svojih prostorih in nam pokazali, kakšen je njihov boj. Tako so nas učili. To pomeni, da nas spoštujejo, tako kot mi spoštujemo njih. Mislim, da v tej knjigi ne govorijo slabo.

Tovarišica, prav tako delegatka, se je zazrl v knjigo. Vzela jo je v roke in mi z izzivalnim pogledom rekla: „Kapitana Supa, seveda ne razumemo njihovih besed, ki so tu zapisane. Vendar poznamo in razumemo njihov boj, ker so nam ga ti ljudje pokazali. Videli smo ga in se naučili. Torej ni pomembno, kakšen je jezik teh ljudi, pomembno je, kakšni so. In videli smo, da so to ljudje, ki so borci.“

Vmeša se še en tovariš „in so kot mi, zapatisti, saj zanje ni pomembno, ali si z ‚drugega‘ planeta, pomembno je, da se boriš proti Hidri. Kajti „sistemu“ ni mar kakšen jezik govoriš, izkorišča te, te zatira, te krade, prezira“.

Tovarišica se ni mogla nehati smejati. Rekla mi je: „Kako to mislite, kapitan sup, če pa so nas sprejeli zelo lepo, s pesmimi in ognjemetom. Jasno je bilo, da je bilo njegovo srce zelo srečno in zadovoljno.“

-*-

„Izkazalo se je, da nas je bilo ob prihodu tja strah, žal. Bali smo se govoriti. Ker smo videli, da so tamkajšnji ljudje zelo drugačni. Oni so zelo visoki, mi pa smo nizki. Prav tako so svetle polti in mi smo temnopolti. Še težje nam je bilo, ker ne govorijo kastiljsko, ampak govorijo svoj jezik. Ko je nastopil čas da spregovorimo, nas je k temu spodbudila druga ekipa tovarišev, ki je bila z nami takrat. Tako smo začeli. Bilo je težko, saj nas je prevajalec med razlaganjem pogosto ustavil, da je prevedel vsak del. Tako smo se počasi navadili. Morali smo govoriti po koščkih, da je bilo mogoče dobro in v celoti prevajati. In prevajalec ne razume nekaterih besed v kastiljščini. Biti smo morali zelo pozorni in zbrani, da v glavi ne bi izgubili tistega kar smo želeli povedati. Torej so povsem drugačni, vendar so kot mi v boju.“

-*-

„To je na Balkanu,“ mi je prej povedal Subcomandante Insurgente Moisés. „Za Potovanje za življenje se niso organizirali kot države, ampak kot celotno območje, ki mu pravijo Balkan. Bili so dobro organizirani. Ker ne priznavajo meja, se ne prepirajo o tem, iz katere države so in kakšnega pristopa se poslužujejo. Ko sem jim pripovedoval o Zapatizmu, sem jim povedal, da so nas obtoževali, da želimo „balkanizirati“ državo. Ob tem so ploskali in navijali. Pozneje sem razumel, da jim ta beseda pomeni „združiti se ob soglasju“, saj se kljub preživetim zelo krutim vojnam, borili skupaj, čeprav ločeno. Združujejo se v boju proti delitvam, ki jim jih vsiljujejo tisti na oblasti. Vendar ne gre za to, da eni vladajo in drugi sledijo, ne. Strinjajo se. Zato se usklajujejo. In tudi obdelujejo zemljo. Torej se tudi borijo za življenje. Za nas se je s potovanjem spremenilo to, da prej nismo vedeli, da obstajajo tudi druga ljudstva, kot smo mi, ki se ne predajo pošasti in se upirajo. Balkan je bil zelo dobra učna izkušnja, saj se združujejo, vendar ne izgubijo svoje neodvisnosti, to je svojih posebnosti. Ko imajo nekaj skupnega, se hitro dogovorijo in ne da bi izgubili, kdo so, postanejo eno. Z drugimi besedami, so ločeni, vendar skupaj. Če bo kdo razumel, k čemu stremimo, so to te sestrske organizacije. Na balkanski poti je bila celota in njeni deli.“

-*-

Subcomandante Insurgente Moisés nadaljuje: „Ker se, tako kot ljudstvo Saami, niso predstavljali kot država, sem se srečal z njimi, da bi ugotovil, kako se želijo imenovati. Odgovorili so takole:“

Za nas je pravilna formulacija Balkanska pot. To ni (samo) geografski opis, temveč predvsem politični.

Balkan je že stoletja Drugi Evrope, divji, neukročeni, necivilizirani del Evrope: po eni strani poligon za vse vrste kolonialnega, vojnega, kapitalističnega in ekstraktivističnega izkoriščanja, po drugi strani pa prostor, v katerem se vsi orientalistični stereotipi Evrope projicirajo na Drugega.

To je bil prostor velikih nacionalističnih konfliktov, ki so se končali s številnimi vojnami, vključno z vojno v devetdesetih letih, ki je generacijo, rojeno v zadnjem desetletju socialistične Jugoslavije, pomembno oblikovala.

Ko smo kot anarhisti, antifašisti in antiavtoritarci začeli postajati politično aktivni, nam je bila balkanska perspektiva vedno jasna: edini način za premagovanje nacionalističnih delitev in sovraštva je graditi Balkan od spodaj, povezati vse kolektive in gibanja na njem. V zadnjih dveh desetletjih (od let antiglobalizacije), boja proti vojnam v Afganistanu in Iraku, pozneje pa vseh bojev delavcev, študentov, solidarnosti z migranti, feministk, okoljevarstvenikov itd. so se odvijali na ravni Balkana.

Nismo povezani v enotno organizacijo, temveč delujemo kot neodvisni kolektivi na posameznih ozemljih (znanih kot različne balkanske države, kot so Slovenija, Hrvaška, Srbija, Romunija, Bolgarija, Grčija, Makedonija, Kosovo ...). Enkrat na leto imamo skupni dogodek (Balkanski anarhistični knjižni sejem), ki je prostor za srečanje in razmislek vseh kolektivov, ki sicer delujejo na svojih ozemljih. Včasih, kot v primeru obiska zapatistov ali migrantske poti leta 2015, sodelujemo v tej decentralizirani mreži balkanske solidarnosti.

Skratka, za nas je koncept Balkanske poti politični koncept in ga raje uporabljamo, kot da bi govorili o dejavnostih v posameznih državah. Priprave na obisk zapatistov so potekale prek skupnih srečanj vseh nacionalnih koordinacij na različnih ozemljih in vedno so imele ta mednarodni balkanski pridih, da bi delali skupaj in ustvarili skupni prostor boja.

-*-

Dobro. Na zdravje in naj poskusi nadvlade in poenotenje ne uničijo vsega ... spet.

Iz gora mehiškega jugovzhoda.

El Capitan