Zapatistično srečanje

VIII. – Skupno proti skrinjam smrti in piramidam

Zbor vodij vseh spolov.

Predstavljajte si, da ste na zapatistični skupščini. Dovolite mi, da spremljam vaš pogled in vaš posluh. Smo na sestanku. Predseduje SubMoy. Na prvi pogled (prej se je reklo „s ptičje perspektive“, danes pa „z letalnikom“) lahko opazite očitne razlike med udeleženci.

Na primer razlike med spoli. Tu so ženske, moški in drugi-e.

V starosti. Tu so otroci, mladi, odrasli in osebe v zrelih letih („tretje življenjsko obdobje“ ali „starejši odrasli“). Ne manjka niti otrok, ki je še v maternici.

V jeziku. Materni jeziki prisotnih so cho'ol, tzotzil, tzeltal, tojolabal, mam ali ta yol mam, zoque, kakchikel in kastiljščina.

V geografiji. Prisotni prihajajo iz različnih območij prvotnih ljudstev v jugovzhodni mehiški zvezni državi Chiapas.

V veroizpovedi in prepričanjih. Tu so katoličani, evangeliki, prezbiterijanci, ateisti in tisti brez opredeljenega ali neopredeljenega prepričanja.

Razlike obstajajo tudi v tem, kaj komu je oziroma pomeni biti rojen, odraščati, živeti in se boriti kot prvotni prebivalci v geografiji, kjer je biti »drugi« razlog za prezir, izkoriščanje, zatiranje in razlastitev. »Biti« tam, kjer je »ne biti« pravilo in stigma za tistega, ki je drugačen.

Na primer, nekateri trdijo, razpravljajo, kričijo, mahajo z rokami, se jezijo, šalijo, mrmrajo: »Vidite, da, če nas ne bi zajebali majevski kralji, Azteki, španski kolonizatorji, duhovniki, Francozi, Američani, slabe vlade Mehike in sveta in vsi ti kozli, koze in ne-staroselski kozlički, ki so prišli samo zato, da bi videli, kaj lahko ukradejo, bi že našli zdravilo za raka, zdravilo za žalost in tolažbo za zlomljeno srce. Glede vseh ostalih neprilik se trudimo, čeprav počasi ... kot polž«.

Na drugi strani imamo tudi tiste, ki tej perspektivi nasprotujejo in zagovarjajo določene religije in ne-staroselce, češ da imamo za zdravljenje žalosti že cumbio in da glede zlomljenega srca vsak tesar ve, da se »žebelj z žebljem zbija«.

-*-

Sedaj poiščite podobnosti, skupne identitete.

No, prvo, kar vam pade v oči, je, da so ti ljudje zapatisti. To sklepate na podlagi tega, da se velik skupnostni prostor, "puy", v katerem so zbrani, nahaja v polžu. Te pa so nekakšna delovna in zbirna središča, kjer se običajno nahajajo ambulante, včasih laboratoriji, športna igrišča, trgovine kolektivov oziroma skupne trgovine, jedilnice, paviljoni in ljudje, ki hodijo sem in tja.

Mogoče je tam tudi Verónica Palomitas, ki ima svojo lastno kurirsko službo. V zameno za sladkarije ji lahko naročite, naj vam prinese nekaj iz zadruge. Verónica Palomitas sede na kolo in neusmiljeno pedalira, da izpolni nalogo. Ne glede na razdaljo. Tudi če je to 100 metrov, vam vodja Enote Palomitas zagotavlja, da bo vaše naročilo prispelo v vaše roke.

Kljub indicom pa morda niso vsi prisotni res zapatisti. Pogosto se zgodi, da pridejo v zdravstveno službo – na primer na ultrazvok – tudi bratje, ki niso zapatisti, da bi prosili za nasvet o neki zadevi, da bi se zabavali ali pa samo sprehajali.

Če počakamo na pozol (nekakšen »odmor za kosilo«, ki je običajen v kmečkih območjih med delom ali dolgimi sestanki), jih boste slišali govoriti in se smejati v jezikih, za katere domnevate, da so staroselski, ker ničesar ne razumete. Ker seveda ni isto, smejati se v tzeltal kot v tzotzil ali cho´ol.

Ne jokaj.

Pokojni Galeano je Veronico Palomitas običajno spravljal v obup, ko je začela jokati: »Ne razumem te, če jokaš v cho'olu,« ji je rekel, in Veronica je bila zmedena. »Če bi jokala v kastiljščini, bi te morda razumel.« Dekle je poskušalo ugotoviti, kako se joka v kastiljščini, vmes pa pozabila, zakaj je sploh jokala...

No zdaj. Zelo lepe sandale, ki jih je Verónica Palomitas videla v zadružni trgovini. Oče ji je rekel, da »ni denarja«, pokojni pa jo je zmedel, saj je trdil, da so škornji boljši. Vse je bilo zaman, zato je jokala. Nič hudega, ker je kapitan, ki je bil vedno pripravljen, iz klobuka potegnil... sladkarije! In potem sta Verónica in kapitan začela načrtovati strašne in čudovite stvari... kot gledališko predstavo z opombami. Toda vse to so skrivnosti, ki ne bodo objavljene... zaenkrat še ne.

A ne se pustiti zmesti, skoncentrirajte se. Podobnosti niso popolne, staroselce jih delijo z milijoni ljudi v Mehiki in po svetu, zapatisti s stotisoči, svoje podobnosti pa delijo z milijoni tudi ženske, moške ter druge.

Res je, imate prav. Očitno je, da ti ljudje niso tam, da bi se pritoževali nad svojo nesrečo, nad tem, da so se rodili kot staroselci in staroselke, nad tem, da so jih oropali, izkoriščali, prezirali, zatirali. Skratka, nad zgodovino, ki jo delijo z drugimi prvotnimi ljudstvi po svetu.

Nihče se ne pritožuje, razen če ga boli trebuh, ker so bili tamali surovi, ali ker je že zaspal, ali ker drugi kolega uporablja zelo težke besede, ki jih niti sam ne razume, ampak nič ne pomaga, njegovo besedo je potrebno spoštovati.

A ne se pustiti zavesti. Tišina, ki jo slišite, ni znak soglasja, sprejemanja ali potrtosti. Je znak razmišljanja.

Ne tudi misliti, da poteka vse mirno, sploh ne. So prepiri in to ostri. Ni kričanja in mahanja s klobuki, saj jih nosijo le redki. Recimo, da prihaja do „kričanja in udrihanja s kapami“. Tovarišice so ponavadi bolj ostre, saj mečejo zlonamerne poglede in geste. Tudi ni pretepov s stoli v vlogi orožja in ščitov, ker ... ni stolov, ampak zgolj klopi, ki pa zaradi svoje teže odvračajo od kakršne koli ideje o tem, da bi lahko služile kot orožje.

-*-

Ah, res je. Razlikujejo se po svoji zapatistični poti. Nekateri so v ilegali pripravili bliskovito akcijo januarja 1994. Prisotni so tisti, ki so oboroženi z resnico in z ognjem hodili po ulicah sedmih občinskih središč, ki so jih zavzeli »Indijanci«. Tu so so borci veterani, stari gverilci, lokalni, regionalni in območni voditelji, poveljniki in poveljnice tako imenovanega »Tajnega revolucionarnega staroselskega sveta«.

-*-

Tu so tisti, ki so bili otroci v času vstaje in so odraščali sredi vseh vrst izdaj ter napadov in nadlegovanja s strani vojske, policije in paravojaških enot. Tisti, ki so vzpostavili zapatistično avtonomijo.

Tu so tisti, ki so se rodili v zadnjih 30 letih in so vzpostavili šole, klinike in celotno organizacijsko strukturo zapatistične avtonomije. Tisti, ki so organizirali srečanja, festivale, semenske vrtove, turnirje, igre, umetnost, kulturo. Tisti, ki so Tercios Compas, promotorji izobraževanja, promotorji zdravja, koordinatorji umetnosti in kulture, slikarji in slikarke, gledališki ustvarjalci, kantavtorji, plesalci in plesalke, glasbeniki in glasbenice (brez žalitve), zidarji, pesniki, tesarji, pisatelji, mehaniki, šoferologi, članice zaščitnih enot vseh spolov, pesnice, uporniki in upornice, avtonomne oblasti, filmarji, kiparji, komisije za vse potrebno (komisije za šotor, čiščenje, parkirišča, stranišča, kopališča, pse in mačke, kuhinje, drva, nadzor, trgovce, taqueríe, surove tamalov, piramide, glasbo, motorje, vodo, elektriko, ... hrošče?)

In seveda so tu še otroci, ki se ukvarjajo s tem, s čimer bi se morali ukvarjati vsi otroci na svetu: z vragolijami.

Tri generacije. Štiri, če upoštevamo otroke. Pet, če štejemo tiste, ki so še na poti.

Skratka, vidite bolj ali manj kompleksno družbo. S svojim delom in spori. Z načini, kako so se skupnosti same organizirale, da bi organizirale prvo in rešile drugo.

Vidna je resnost sestanka. Ista resnost, s katero so se odločili in izvedli upor, ista resnost, s katero so se odločili za avtonomijo in jo vzpostavili, ista resnost, s katero so svojo pot opredelili z dvema besedama »odpor in uporništvo« – in se zanje borijo in jih živijo dan in noč. Inako resnost, s katero so pozvali k boju za življenje in isto resnost, s katero zdaj načrtujejo naslednje srečanje.

Z enako resnostjo so se pogledali v ogledalo prakse, kritizirali to, kar so bili, ne pa odsev, ki jim ga je vrnilo ogledalo ter nato ponovno vzpostavili sebe, svoje načine in procese.

-*-

Veliko ljudi. Veliko razlik. In tisto, kar imajo skupnega, jih v resnici ne loči od drugih vseh spolov po svetu.

Vsem razlikam navkljub so našli točko, v kateri se strinjajo. Skupno. Nekaj, v čemer se strinjajo in kar od njih ne zahteva, da prenehajo biti to, kar so, niti da se odrečejo svoji zgodovini, svojim koreninam, svojemu načinu. Nekaj, k čemur lahko prispevajo, podpirajo s svojim znanjem, delom, mnenji, dvomi.

Da. So del tistega, kar poznamo kot „Interzona”. Ampak so samo en del celote, saj obstajajo tudi oblasti Inter-ACGAZ, ACGAZ, CGAZ in GAL. Obstajajo koordinatorji. Obstajajo mladi iz različnih področij. Veliko mladih. Veliko hrupa.

Sedaj jih združuje skupni cilj: drugim geografskim območjem, načinom, spolom, jezikom, generacijam razložiti, kako je bila v boju proti eni piramidi zgrajena druga, kako je bila ta druga porušena in kako je bilo in je skupno mačeta, sekira, kladivo, ki jo je najprej zgradilo, nato pa porušilo, da bi tako porušilo večjo: sistem. Kapitalizem, piramida vseh piramid, ki meče senco in vsiljuje hierarhijo, je videla rojstvo in rast drugih piramid: patriarhat, homofobija, avantgardizem, avtoritarizem, psihopatija, ki je postala vlada, nacionalizmi, kriminalno uničevanje narave, vojne.

Zaradi njega je potrebno uničiti piramido, katero koli piramido, vse piramide.

Temu se reče skupščina zaradi načina, na katerega poteka. Toda niso se zbrali, da bi se seznanili, ampak da bi dosegli sporazum o tem, kaj, kako, kje, zakaj.

Srečanje za dogovor in organizacijo. Da bi vse pripravili tako, da se naše tovarišice, tovariši in tovarišice iz Mehike in sveta počutijo takšni, kot so, to je v družbi.

In ves ta hrup služi pripravi na srečanje. Srečanje s tovariši, tovarišicami in tovarišicami, ki so si podobni v svojih razlikah. Mednarodno srečanje. Srečanje za življenje.

Iz gora jugovzhodne Mehike.
El Capitán.
Mehika, julij 2025

Prevedeno iz originalne objave, ki je bila objavljena 27. julija 2025 na Enlace Zapatista Od tam je tudi uporabljena podoba.

Spomni se Potovanja za življenje.