EZLN z novo serijo komunikejev
Medtem, ko v okviru genocidne vojne padajo bombe na Gazo in se po svetu, vključno s tistim malim koščkom, ki mu rečemo Slovenija, ena za drugo vrstijo naravne katastrofe, se je po relativno dolgotrajnem političnem molku ponovno oglasila EZLN. V seriji komunikejev, ki se v zadnjih treh tednih vrstijo eden za drugim, sporoča svoje misli, predloge, odločitve. Dela za razčlenjevanje gradiva je veliko, dosedanje javno deljene informacije pa napeljujejo na sklep, da so se zapatisti in zapatiske po dolgem posvetovalnem procesu odločili za številne spremembe svojih struktur. Poročajo tudi o napovedanih slovenostih ob 40. obletnici vstaje leta 1994, ki se bodo odvile na prehodu v novo leto ter o zaostreni varnostni situaciji tudi v Chiapasu, ki je dolgo veljal za relativno varen del Mehike. Nekaj osnovnih informacij o prvih treh komunikejih v nadaljevanju.
Novo serijo komunikejev je 22. oktobra 2023 odprla pesem Motivi volka, ki jo je napisal v Nikaragvi rojen modernistični pesnik Rubén Darío. Pesem je moč brati tudi v slovenskem prevodu.
Drugi komunike je EZLN na strani Enlace Zapatista objavil 30. oktobra 2023 in se začne z novico o tem, da je "umrl SupGaleano. SupGaleano je umrl. Umrl je tako, kot je živel: nesrečno. Seveda je pred smrtjo poskrbel, da je vrnil ime tistemu, ki ga je iz mesa in krvi podedoval od mojstra Galeana. Priporočil je, da ga ohrani pri življenju, torej da se bori. Tako bo Galeano še naprej hodil po teh gorah."
V nadaljevanju se komunike vrti okoli interpretacije zgoraj omenjene pesmi Motivi volka, za katere se zdi, da so bolj kot v meandrih literarne kritike utemeljene v dogajanjih v Palestini/Izraelu, kjer ta hip potekata vojna in genocid. Kdo je ovca, kdo pastir in kdo volk, kaj naj vsak naredi, da bo zadoščeno pravici in etiki? In kje so v tej zgodbi otroci?
Komunike je nekakšen povzetek razprave, ki: "poteka v obliki nekakšnega srečanja, skupščine ali celo okrogle mize. Tam so najboljši iz vsake domene: učeni strokovnjaki za vse, borci in internacionalisti za vse cilje, razen za tiste v lastni geografiji, spontani ljudje z doktoratom iz socialnih omrežij (večina) in eden ali dva, ki sta, ko sta videla hrup, pristopila in preverila, ali razdeljujejo vedra, kape ali majice z imenom kakšne od političnih strank. Kar nekaj jih je bilo, ki so se približali, da bi izvedeli, za kaj gre pri vsem tem hrupu." In tako naprej.
Tretji komunike iz 3. novembra 2023 začrta predlog za to, kaj naj bo horizont današnjih pogovorov in naporov: "Zdaj govorimo o deklici, ki se bo rodila čez 120 let, in osredotočili se bomo na to," pravi SubMoy. "Potem moramo pomisliti na to dekle. Videti daleč. Gledoč nekam, kar se zdi zelo daleč, moramo videti, kaj moramo storiti, da bo to dekle svobodno. To je zares pomembno, saj je nevihta že tu. Ista nevihta, pred katero smo svarili pred skoraj desetimi leti. Prva stvar, ki jo vidimo, je, da je uničenje prišlo prej. Kar smo mislili, da se bo zgodilo čez deset let, je že tu."
Iz prihodnosti se pogled vrne v sedanjost: "Vidimo, da se je vedenje živali spremenilo, da se pojavljajo na območjih, kjer niso običajni gostje in v letnih časih, v katerih jih prej ni bilo. Tako tukaj kot v geografijah bratskih ljudstev se množijo t.i. 'naravne nesreče', ki pa so posledica tega, kar počne in česar ne počne prevladujoči sistem, to je kapitalizem. Dež pada, kot pač smonavajeni, vendar je zdaj močnejši ter na krajih in v letnih časih, ki niso isti kot prej. Prihaja do zelo hudih suš. Zdaj se dogaja, da so na isti geografski lokaciji - na primer v Mehiki - na eni strani poplave, na drugi pa suša, tako da ostanejo brez vode. Piha močan veter, kot bi se razjezil in rekel "ya basta" ter hotel vse porušiti. Vrstijo se potresi, vulkani, epidemije kot še nikoli prej. Kot da bi mati Zemlja rekla, da je konec, nič več. Kot da je človeštvo bolezen, virus, ki ga je treba odnesti ven, saj bruha uničenje."
Nič od tega ni zapatistov in zapatisk presenetilo.
"Na vse to smo državljane in staroselske brate in sestre brate opozorili že pred skoraj desetimi leti. Nekateri so bili pozorni, mnogi nas niso niti opazili. Za njih je bila in še vedno je vsa ta groza zelo daleč, tako v času kot v prostoru. Kot da bi videli le tisto, kar je neposredno pred njimi. Nič dlje od tega ne vidijo. Ali pa vidijo, pa jim je vseeno.
Znano je, da smo se v teh zadnjih letih pripravljali na to temo. Deset let smo se pripravljali na te dneve bolečine in žalosti za tiste, ki smo vseh barv zemlje. Deset let smo samokritično pregledovali, kaj počnemo in česa ne počnemo, kaj govorimo in česa ne govorimo, kaj mislimo in na kaj gledamo. Pripravljali smo se kljub izdajam, obrekovanjem, lažem, paravojaškim akcijam, informacijskim obleganjem, zaničevanju, zameram in napadom tistih, ki nam očitajo, da jih ne ubogamo.
To smo storili v tišini, brez hrupa, mirno in spokojno, ker smo gledali daleč stran, kot so nas naučili naši predhodniki. Zunaj so na nas kričali, naj gledamo samo sem, samo v koledar in v našo geografijo. Želijo nas prisiliti, da gledamo na samo en majhen košček. Toda kot zapatisti in zapatistke, kakršne smo, je naš pogled velik kot naše srce in naša pot ni en dan, eno leto, eno šestletno obdobje. Naš korak je dolg in pušča sled, četudi ga zdaj ne vidimo ali pa svojo pot ignoriramo in zaničujemo.
V luči nove nevihte, ki prinaša neizmerno uničenje številnim po celem scetu, tudi zapatistične skupnosti iščejo načine, kako zdržati, kako preživeti to dolgo noč in dočakati novo jutro. Zato so se zapatisti in zapatistke gledoč na dekle v daljni prihodnosi odločili za spremembe in prilagoditve, o katerih so se v teh letih skupaj posvetovali, pogovarjali in dogovarjali z vsemi zapatističnimi ljudstvi.
"Kot ponavadi bom z vami iskren. Jaz, kapitan, lahko sanjam o trenutku, ko se deklica rodi brez strahu, ko je svobodna in ko prevzame odgovornost za to, kaj naredi in česa ne. Lahko si ga tudi predstavljam. O tem lahko celo napišem kratko zgodbo ali pravljico. Toda te ženske in moški, ki jih imam pred seboj in ob sebi, zapatistični staroselci in staroselke, vsi majevskih korenin, moji gospodarji, ne sanjajo in si ne predstavljajo te deklice. Vidijo jo, gledajo jo. In vedo, kaj morajo storiti, da se ta deklica rodi, hodi, igra, uči in raste v drugem svetu ... čez 120 let.
Vidijo jo tako jasno kot vidijo goro pred sabo. V njihovem pogledu je nekaj, kot da gledajo onkraj časa in prostora. Gledajo tortiljo, tamale in pozol na mizi. Vedo, da to ni za njih, ampak za deklico, ki je ni niti v nameri tistih, ki bodo njeni starši, ker se tudi ti še niso rodili. Ne oni, ne njihovi starši, ne njihovi stari starši, ne njihovi prastarši, ne njihovi praprastarši in tako naprej do sedmih generacij. Sedem generacij, ki se začnejo šteti od te Deni, Deni prve generacije.
Povem vam, da bomo to dosegli. Le da bo to trajalo nekaj časa, vendar tudi ne veliko.
Le malo več kot stoletje."
Tako piše vstajniški kapitan Marcos v gorah mehiškega jugovzhoda.
Povzetki ostalih komunikejev sledijo. Morda pa celo kakšen prevod. Ostanite na zvezi.
+++ SE NADALJUJE +++
[Dodano 14. novemebra 2023: Četrti del in opozorilo ob začetku približevanja. Nekaj nujnih smrti]
Povzeto in prevedeno po originalnih objavah, ki so objavlje na Enlace Zapatista
Spomni se Potovanja za življenje.